105. Dr. Joža Lovrenčič - lot rokopisov in portretna fotografija

Joža Lovrenčič (1890-1952) je slovenski pesnik, pisatelj, slavist in urednik. Župnik v Kredu ga je vpisal v semenišče v Gorico, da bi se na željo matere izšolal za duhovnika. Semenišče je kmalu pustil. Študiral je slavistiko in latinščino na univerzi v Gradcu in leta 1915 doktoriral. Zaposlil se je kot gimnazijski profesor in služboval v Gorici in Trstu. Nekaj časa je živel na Dobravi pri Kropi. V začasnem narodnem predstavništvu v Beogradu je zastopal Goriško. Konec 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Parizu, po sklenitvi miru se je vrnil v Ljubljano in od 1920 poučeval na ljubljanski gimnaziji. Poročil se je z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja Alessandra Manzonija. V letih 1931 do 1941 je urejal časopis Mentor. Bil je član skupine mladih katoliških pisateljev, zbranih v preurejeni reviji Dom in svet pod uredništvom Izidorja Cankarja. Liriko je kmalu opustil in prešel k epskemu pesnjenju in pripovedni prozi. Lovrenčič je avtor najobsežnejšega slovenskega epa Shlar iz Trente (v podlistku kot Trentarski študent. Po koncu druge svetovne vojne je bil po krivici obtožen sodelovanja z okupatorjem. Obsodili so ga na dve leti zapora ter ga po dveh mesecih pomilostili.